Kaj so davčno priznani odhodki in davčno nepriznani odhodki?

Vsako podjetje pri poslovanju beleži prihodke in odhodke, a ko pride do davčnega obračuna, se pogosto pojavi vprašanje: katere odhodke lahko upoštevamo za znižanje davčne osnove in katere ne? To je ključno za pravilen obračun davka od dohodka pravnih oseb (DDPO) ali obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti (DDD) Hkrati pa za izogib davčnim tveganjem ob morebitnem inšpekcijskem nadzoru.

V tem članku bomo pojasnili kako se med seboj razlikujejo davčno priznani odhodki in davčno nepriznani odhodki, navedli konkretne primere ter izpostavili najpogostejše napake, ki se pojavljajo v praksi.

Kaj so davčno priznani odhodki?

Davčno priznani odhodki so tisti poslovni odhodki, ki jih davčni organ priznava kot upravičeno zmanjšanje davčne osnove. To pomeni, da podjetje z njimi lahko zmanjša svojo obdavčljivo osnovo, kar posledično pomeni manjši davek od dohodka pravnih oseb/davek iz dejavnosti.

Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) v 29. členu določa, da so davčno priznani odhodki vsi, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem dejavnosti, ter so neposredno povezani s pridobivanjem prihodkov in niso posebej izključeni kot nepriznani.

Primeri nekaterih davčno priznanih odhodkov:

• stroški surovin in materiala,
  
• stroški storitev (npr. računovodstvo, IT podpora),
  
• plače in prispevki zaposlenih,
  
• amortizacija osnovnih sredstev (v skladu s predpisanimi stopnjami),
  
• bančni stroški in obresti pri poslovnih kreditih,
  
• najemnine za poslovne prostore,
  
• stroški trženja in oglaševanja,
  
• stroški izobraževanja zaposlenih, povezanega s poslovanjem,
  
• potni stroški, kadar so jasno povezani z opravljanjem dejavnosti.
  

Kaj so davčno nepriznani odhodki?

Davčno nepriznani odhodki so tisti odhodki, ki jih podjetje sicer lahko knjiži kot poslovne, vendar jih pri obračunu davčne osnove ne sme upoštevati. Takšni odhodki ne zmanjšujejo davčne osnove, ker niso neposredno povezani z opravljanjem dejavnosti, niso potrebni za pridobivanje prihodkov, imajo značaj privatnosti ali niso skladni z poslovno prakso.

Primeri nekaterih davčno nepriznanih odhodkov:

• globe, kazni in druge sankcije (npr. prometna kazen, kazen FURS-a),
  
• delno stroški reprezentance  (več o tem spodaj),
  
• obresti med povezanimi osebami nad zakonsko določenimi mejami
  
• presežna amortizacija (če presega zakonsko dovoljene stopnje),
  
• donacije,
  
• osebni izdatki lastnika ali zaposlenih (npr. nakup oblačil, razen zaščitnih),
• podkupnine.
  

Pomembno je poudariti, da davčno nepriznani odhodki ne vplivajo na poslovni izid, temveč le na davčno osnovo. Knjigovodsko ostanejo zavedeni kot odhodki, vendar jih je treba v davčnem obračunu izločiti.

Poseben primer je reprezentanca

Reprezentanca je pogosto občutljivo področje pri davčnem obračunu, saj gre za stroške, ki se nanašajo na gostinske storitve, darila ali druge oblike poslovnega gostoljubja v razmerju do poslovnih partnerjev. Po zakonu ti stroški niso v celoti davčno priznani, temveč le deloma.

Davčno priznani  odhodki reprezentance so lahko le v višini 50 % posameznega stroška, in to pod pogojem, da je reprezentanca neposredno povezana s poslovanjem podjetja, z namenom sklepanja poslov, pogajanj ali vzdrževanja poslovnih odnosov.

Za davčno priznanje je bistveno, da so ti stroški ustrezno dokumentirani. To pomeni, da mora biti iz dokumentacije jasno razvidno, s kom je bil poslovni stik opravljen, v kakšnem kontekstu je bil strošek ustvarjen ter da je bil namen stroška dejansko povezan s poslovno aktivnostjo podjetja. Račun sam po sebi običajno ni dovolj – priporočljivo je dodati tudi zapis ali dokazilo o poslovnem srečanju (npr. ime partnerja, podjetje, opis sestanka).

Finančna uprava RS področje reprezentance obravnava zelo strogo in pogosto preverja tako višino kot upravičenost takšnih stroškov. Zato je priporočljivo, da podjetja oblikujejo interni pravilnik o stroških reprezentance ter zaposlenim jasno predstavijo pravila, kaj se šteje za upravičen strošek in kaj ne.

Kaj so stroški reprezentance in kako obravnavati darila poslovnim partnerjem? 

Zakaj je treba poznati razlike?

Pravilna ločitev med priznanimi in nepriznanimi odhodki ni pomembna le zaradi pravilnega obračuna davka, temveč tudi zaradi finančne preglednosti podjetja in zmanjšanja tveganja za naknadna davčna bremena ob morebitnem inšpekcijskem pregledu. Napačna obravnava lahko privede do:

• dodatnih davčnih obveznosti,
  
• zamudnih obresti,
  
• glob in sankcij,
  
• izgube zaupanja investitorjev ali bank.

Podjetjem svetujemo, da imajo jasno evidenco stroškov z ustreznimi dokazili (računi, potni nalogi, obrazložitve), da upoštevajo zakonske omejitve pri amortizaciji, reprezentanci, donacijah ipd. in da sodelujejo z izkušenim računovodskim servisom, ki spremlja zakonodajo in pozna posebnosti davčne prakse v Sloveniji.

Zaključek

Davčno priznani odhodki in davčno nepriznani odhodki so temeljno področje davčnega računovodstva. Pravilen pristop zahteva poglobljeno poznavanje zakonodaje in skrbno dokumentacijo vsakega stroška. Čeprav gre za kompleksno področje, lahko z doslednim vodenjem evidence in strokovno pomočjo poskrbite, da bo vaš davčni obračun natančen, zakonit in brez neprijetnih presenečenj.

Potrebujete pomoč pri davčnem obračunu ali niste prepričani, kateri stroški so davčno priznani? Kontaktirajte naš računovodski servis – z veseljem vam svetujemo!